Izbira pravega dobavitelja opreme lahko spodbudi vaše uvajanje omrežja

Pri gradnji novega optičnega omrežja investitorji in operaterji upravičeno stremijo k čim boljši uporabniški izkušnji svojih strank in odpravljanju nepotrebnih stroškov.

Ker predstavlja tako majhen del skupnih stroškov pri gradnji novega omrežja, nekatera podjetja razmišljajo o nabavi cenejše operaterske opreme – v panogi znane kot Optical Line Terminal (OLT), vendar je to napaka.

Osredotočanje zgolj na zmanjšanje stroškov ne glede na posledice je kratkovidno. Pri uvajanju optičnega omrežja so politični, geografski in logistični izzivi nekaj povsem običajnega. Zanemarjanje teh tveganj pa skoraj vedno pripelje do dodatnih stroškov.

Prihranki pri nakupu OLT ne pomenijo vedno uspeha

Pri izračunu morebitnih stroškov za projekte izgradnje pasivnega optičnega omrežja (PON) je potrebno ločiti med stroški za nakup OLT, optičnih omrežnih terminalov (ONT), optičnega distribucijskega omrežja (ODN) ter delovno silo, potrebno za kopanje in polaganje kablov. Strošek zagotovitve OLT pri gradnji omrežja FTTH v povprečju predstavlja zgolj približno 1 % vseh stroškov gradnje. OLT je oprema operaterja, ki se poveže z napravami končnih uporabnikov, kot so usmerjevalniki ali domači prehodi. Drugi deli omrežja zahtevajo več sredstev kot oprema operaterja, vključno z opremo pri uporabniku in ODN. ODN je običajno draga investicija, saj se uporablja za prenos podatkov ter zagotavlja delovanje in zanesljivost sistema. V primerjavi s tem je strošek dela za kopanje ali polaganje optičnih vlaken ocenjen na povprečno 60 % skupnih stroškov projekta.

Kot primer lahko navedemo projekt, izveden v zgodnjem obdobju uvajanja tehnologije GPON v Suupohji na Finskem v letih od 2005 do 2007. To je bila popolnoma nova uvedba omrežja na zelo podeželskem in nerazvitem območju. Skupna investicija je presegla 10 milijonov evrov, cilj projekta pa je bil zagotoviti optični priključek za 5.000 domov. Z oceno stroška na uporabnika na 2.000 evrov bi lahko ocenili tudi ceno OLT na uporabnika. Po tem zgledu je bila povprečni strošek na OLT zgolj 0,47 %.

Drug zgled je še vedno trajajoč projekt v mestu Bóly na Madžarskem. Pokriva podeželska in urbana območja v 14 mestih s skupnim prebivalstvom približno 12.000 ljudi. Skupno število naročnikov je doseglo 1.458 ustanov in družb, projekt pa je povezal 99,5 % vseh objektov. V tem primeru predstavlja strošek OLT samo 0,57 %.

Ti zgledi nas vodijo do sklepa, da je povprečen strošek OLT za vsako omrežje PON pod ocenjenim 1 %. To pomeni, da znaša cenovna razlika med konkurenčnimi dobavitelji, ki ponujajo naprave OLT, predstavlja le majhen odstotek celotnega stroška projekta. Če bi podjetja izbrala najcenejšega dobavitelja, bi torej lahko prihranila približno 0,01–0,05 % na projekt, vendar je zaradi tveganj in potencialnih slabosti pri uporabniški izkušnji tovrstno varčevanje negospodarno in celo škodljivo. Tudi izbira napačnega ponudnika opreme lahko ustvari določena tveganja, vključno z nezanesljivo ali nezadostno podporo, izpostavljenostjo nepričakovanim političnim situacijam, pomanjkanjem razpoložljivih izdelkov, zamudo pri dobavi opreme in pomanjkanjem prožnosti pri migraciji omrežja.

Morebitno finančno korist je potrebno uravnotežiti s povezanimi tveganji.

Kako torej ravnati?

Ključno je, da dobavitelj operaterske opreme poskrbi za zmanjševanje tovrstnih tveganj. Splošni nasvet bi bil, da podjetje uvede strateški pristop z več dobavitelji opreme in uporablja dobavitelje iz iste regije. Seveda boste na ta način morda plačali nekoliko več, vendar so zahvaljujoč lokalni podpori težave z logistično in dobavno verigo praktično odpravljene. Podjetja morajo skrbno in vestno izbrati dobavitelja opreme, ki dobavlja kakovostne storitve in podporo, ob kateri lahko izkoristijo celoten potencial svojih omrežij.